Koronavirus spremljam že od samega začetka, ko se nam je v Sloveniji zdel še daleč, kot da je neznanec, ki se nam ne more približati. Prebrala sem vsak članek, saj se je ravno v času največjega izbruha na Kitajskem mož vračal s službenega potovanja. Občutki notranjega nemira, panike in nelagodja so se prelevili v resničnost – koronavirus je tu, med nami, z nami. Strah se je povečal, ko smo vsi zaposleni Oddelka za ginekologijo in porodništvo pozno zvečer prejeli klic, naj pridemo na odvzem brisa za covid-19, saj smo bili v stiku z obolelo osebo.

Med vožnjo na bris so moje misli tavale: »Katera ženska je to? Ali je ravno moja porodnica, ki je prejšnji dan rahlo kašljala, tista, zaradi katere smo vsi vabljeni na bris?« Ampak to ni bilo več važno. Pomembno je bilo, da izvemo, kakšno je naše zdravje. Notranji boj se je nato polegel, zbrala sem se za porodnice, s katerimi sem bila naslednjih 12 ur. Tudi njih je bilo strah. Pričakovale so najlepši trenutek v življenju, zato nikakor nisem smela pokazati nemoči, tukaj sem bila za njih. S sodelavkami smo se neprestano bodrile in podpirale. Končno, pozno popoldne, smo dobile izvide, ki so bili negativni na covid-19. Kamen se nam je vsem odvalil od srca.

Kako naprej? Potrebujemo zaščito. Za nas je pomembna zaščita, če želimo zaščititi porodnice.

V bolnišnici imamo protokole za delo, če pride do množičnih nesreč ali epidemij. Ampak kdo izmed nas si je mislil, da bomo te protokole kdaj uresničili? Kdo si je v času šolanja predstavljal, da bomo delali v spremenjenih prostorih? V porodni sobi je zavladal strah, ali smo dovolj zaščitene, ali so ukrepi primerni … Razmere je ves čas spremljal krizni štab, ki je sproti spreminjal in prilagajal ukrepe. Zmedene in prestrašene smo iz dneva v dan prilagajale prostore v porodni sobi, dokler nismo naše porodne sobe prilagodile tako, da smo dobile izolacijsko sobo za žensko, pri kateri bo sum na covid-19 ali ki bo na bolezen že potrjeno pozitivna. Namesto rednega turnusa smo začele v službo hoditi v ruskem turnusu, da bi se čim manj mešale med seboj, ne nazadnje pa tudi zato, da smo nekoliko razbremenjene, saj ruski turnus po 12-urni dnevni izmeni in 12-urni nočni izmeni prinese prosti dan. Strinjale smo se, da je za nas takšen način lažji, saj se tako lahko po dveh dneh dela vsaj nekoliko spočijemo, pa ne toliko fizično kot psihično. Kljub spodbudnemu razporedu dela so nam naložili nočno in dnevno pripravljenost na domu, kar pomeni, da nas lahko kadarkoli pokličejo, da pridemo v službo. Ravno smo se nekoliko vdale v usodo in se pomirile, pa je v nas ponovno zavladal nemir, ko smo babice prevzele »covid ginekološko urgenco«, kamor gremo z ginekologom pogledat žensko, ki ima enega od simptomov, bodisi prehlad bodisi kašelj ali temperaturo več kot 37,5 °C.

Naučiti smo se morale, kako obleči zaščitno opremo, tisto nezemeljsko, ki smo jo poznale le s televizije. Ni težava pri oblačenju, težje je slačenje zaščitne opreme. Z mislimi moraš biti »pri stvari«, saj lahko hitro narediš kakšno napako in se okužiš. Težko je šest ali več ur na sebi imeti skafander, kapo, masko, podaljšane rokavice in očala, ki tesnijo. Že po desetih minutah ti postane vroče, vizir te tišči v glavo, očala se rosijo. Z opremo moramo kar se da racionalno ravnati, saj je ni na pretek. Čeprav se v medijih govori le o ljubljanskih babicah, kako vodijo porode v skafandrih, vam povem, da jih vodimo v popolni zaščitni opremi tudi me.

Naša »domača« bolnišnica je tako pričela dobivati neprepoznavno podobo. Hodniki samevajo, na njih ni več pacientov. Vzpostavljene imamo čiste in nečiste poti. V službo lahko pridemo le z identifikacijsko kartico, s katero odpremo vrata, vsi vhodi so namreč zaklenjeni. Določena dvigala so rezervirana samo za obolele za koronavirusom, zato jih ne smemo uporabljati. Nestrpno prebiramo maile, ki jih dnevno dobivamo, da izvemo informacije in najnovejša navodila glede koronavirusa.

Včasih smo rade poklepetale s kolegicami z drugih oddelkov, sedaj na druge oddelke, če ni nujno, ne smemo hoditi, prav tako se na matičnih oddelkih ne smemo zadrževati v majhnih prostorih in v njih s sodelavkami pojesti malice.

Kljub vsem začetnim težavam, nelagodju in stiskah, ki smo jih doživele, smo vedele, da se bomo počasi navadile. Mislim, da vse zdravstvene delavce spremlja vodilo, da smo se za poklic odločili sami in da je naše poslanstvo pomoč sočloveku.

To se še bolj odraža v kriznih situacijah, kot je epidemija koronavirusa. Včasih se pošalimo, da je to naša vojna, sovražnik je virus, vojaki pa mi – zdravstveni delavci.

Iz dneva v dan nam je lažje hoditi v službo, nekako je spremenjen način dela postal naš vsakdan. Še vedno pa, ko pridemo domov, preden objamemo svoje domače, v mislih premlevamo, da jih lahko okužimo, saj pri porodih, pri katerih ni suma na bolezen, ne uporabljamo popolne zaščite, le obrazno masko, vsi pa vemo, da bolezen lahko poteka tudi asimptomatsko.

Ampak stvari se obračajo na lepše. Čeprav stroka zatrjuje, da bomo tako delali še kar nekaj časa, so ženske ponovno dobile možnost, da so pri porodu lahko prisotni partnerji. Torej se stvari vsaj nekoliko vračajo v stare tirnice. Vseeno pa ne pozabite, da je virus še vedno med nami. Če nihče izmed naših najbližjih ni bolan, še ne pomeni, da virusa ni. Čuvajte se, umivajte roke, uporabljajte masko in še vedno ostajajte doma.