loader

Pravni vidiki vpliva novega koronavirusa COVID-19 na pogodbena razmerja

Obravnava klavzule »rebus sic stantibus« v slovenskem pravnem redu

Znašli smo se v situaciji, ki bi jo nedolgo nazaj marsikdo označil kot nemogoč scenarij. Epidemija novega koronavirusa vpliva na mnogo aspektov naših življenj, med drugim se mnogo pravnih in fizičnih oseb sprašuje, kako bo srednjeročno zadeva vplivala na gospodarstvo. Trenutni obeti niso preveč vzpodbudni, morda lahko na tem mestu kot zanimivost navedem tudi dejstvo, da so delniški trgi, splošno gledano, dosegli najnižje nivoje zadnjih desetletij, stanje na njih pa je zelo negotovo in težko predvidljivo. Menim, da je bila gospodarska kriza v skladu z napovedmi, že pred razglasitvijo epidemije, takorekoč pred vrati, koronavirus pa je stanje poslabšal do skrajnih meja, česar gotovo nihče ni mogel predvideti oz. pričakovati.
Celoten sistem t. i. pogodbenega prava sloni na temeljnem načelu pacta sunt servanda, ki pomeni, da je dogovore potrebno spoštovati in jih izpolniti, kot je bilo dogovorjeno. V času od razglasitve epidemije smo naleteli na izredno nepredvidljivo situacijo in že v prvih tednih smo naleteli na vprašanja, kako razglasitev epidemije in vse, kar je omenjeno potegnilo za sabo, vpliva na veljavnost že sklenjenih pogodb.
Obligacijski zakonik opredeljuje načelo rebus sic stantibus v 112.-115. členu, v četrtem poglavju, z naslovom »Razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin«. V oziru trenutnega stanja v povezavi s koronavirusom, je pomembno predvsem razumevanje in pravilno tolmačenje prvega odstavka 112. člena, ki pravi: »Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe«.
Drugi odstavek pojasnjuje, da razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, to predvideti že v fazi sklepanja pogodbe oz. bi se jim lahko izognila oz. če bi njihove posledice lahko odklonila, kar menim, da v primeru epidemije koronavirusa ne pride v poštev, saj je takšna razsežnost epidemije povsem nepričakovana.
Pomemben je tudi peti odstavek 112. člena, ki določa: »Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.«
V 113. členu Obligacijskega zakonika z naslovom »dolžnost obvestitve« je določeno, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.
Predvsem pa je pomembna določba 114. člena Obligacijskega zakonika, ki jasno določa, da je potrebno zahtevo za razvezo pogodbe urediti sodno, kar pomeni, da npr. pisno obvestilo nasprotni pogodbeni stranki ne zadošča.
Za zaključek naj zapišem, da so določbe o spremenjenih okoliščinah v Obligacijskem zakoniku dispozitivne narave, kar pomeni, da se pogodbene stranke v pogodbi lahko tem določbam odpovejo. Omenjena določba ne velja na splošno za vse možnosti, vendar se lahko odpovesta samo določenim spremenjenim okoliščinam, skladno z načelom avtonomije (svobodno sklepanje pogodb), prav tako pa je upoštevano načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika, ki strankam omogoča, da se ne zavežejo tako, da bi sebe spravile v težaven položaj. Na ta način pravo varuje stranke pred njihovo lahkomiselnostjo, da se ne odrečejo pravicam, ki še niso nastale.
V vsakem primeru pa je potrebno že pred pričetkom ukrepanja skrbno pregledati vsebino sklenjenih pogodb in oceniti, kakšno je dejansko stanje in v tem oziru preveriti, ali je morda obravnavan institut že kakorkoli vključen v pogodbo. Šele v drugi fazi potem pridejo v poštev pravila Obligacijskega zakonika, v kolikor v pogodbah ne najdete določb, ki bi se navezovale na trenutno situacijo.
Ali bo omenjeni institut v posameznem pogodbenem razmerju v praksi prišel v poštev, pa je odvisno od večih dejavnikov, predvsem od trajanja same epidemije in konkretnih škodnih posledic, ki bi utegnile nastati. Za podrobnejšo obravnavo v luči zapisanega sta gotovo pomembna tudi 116. člen Obligacijskega zakonika , ki podrobneje opredeljuje institut nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka in 102. člen Obligacijskega zakonika , ki obravnava situacijo, ko oz. če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova. Do omenjenih zakonskih določb se bom podrobneje opredelil v prihodnjem zapisu na blogu.
  • [1] Obligacijski zakonik (OZ; Uradni list RS, št. 97/07– uradno prečiščeno besedilo, 64/16– odl. US in 20/18 – OROZ631) obravnava omenjeno načelo v 9. členu z naslovom »Dolžnost izpolnitve obveznosti«: »Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev«. Drugi odstavek pričujočega člena določa, da obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Kot zanimivost naj navedem, da ima omenjeno načelo temelje že v rimskem pravu, obravnavanega instituta pacta sunt servanda pa v takšni obliki niso poznali.
  • [2] 114. člen OZ: »Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank«.
  • [3] 115. člen OZ: »Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja«.
  • [4] Povzeto po: Dolenc M., Obligacijski zakonik s komentarjem, n. d., str. 611.
  • [5] 2. člen OZ: »Udeleženci oziroma udeleženke (v nadaljnjem besedilu: udeleženci) lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega«.
  • [6] 116. člen OZ: »Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti«.
  • [7] 102. člen OZ: »Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila. To velja tudi, če so bile premoženjske razmere druge stranke tako težke že pred sklenitvijo pogodbe, njen sopogodbenik pa za to ni vedel in ni bil dolžan vedeti. V teh primerih lahko zahteva stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, v primernem roku zavarovanje, po neuspešnem preteku tega roka pa lahko odstopi od pogodbe«.

Imate komentar na zapisano? Vabljeni k razpravi.